Šentjurski obrtniki, ki so v letih pred ustanovitvijo obrtniške organizacije orali ledino zasebnega sektorja, se še kako dobro spominjajo, v kakšnih nemogočih razmerah so se v takratni družbi, ki je bila vse prej kot naklonjena zasebnemu kapitalu, borili za svoje pravice. Strnili so svoje vrste in ustanovili organizacijo, ki je vsa ta leta zastopala interese obrtnikov in se z državo pogajala za boljši jutri svojih članov. Marsikomu ni poznano, da obrtnik svoj čas ni smel zaposlovati; da avtoprevoznik z svojim vozilom ni mogel opraviti vožnje, ki bi bila od sedeža oddaljena več kot 200 kilometrov; da ni imel dostopa do zakonodaje, ker ni mogel naročiti uradnega lista – ta je bil rezerviran za državna podjetja in javnopravne organe, itd. Danes to zveni kot pravljica, takrat pa je bila to kruta realnost.
